Naši možgani so zelo zapletena reč. Težko si predstavljamo, kaj vse se tam notri dogaja in kaj vse nam roji po glavi. Vsaki so drugačni in edinstveni. Zato pa smo tudi mi edinstveni. Tako po videzu kot po značaju. Vsak se drugače odziva, drugače čuti, drugače razmišlja. In prav je tako, saj nas to povezuje v celoto.

Življenjske ovire so pogosto nepredvidljive in nepričakovane. Tako je vsem nam prišla na pot velika ovira, poimenovana korona virus. Nihče je ni pričakoval, za vse je nova. Seveda pa je to kar težka preizkušnja za možgane, saj njihovo napeto plovbo po oceanu življenja otežuje še ta nastala ovira. Pogosta vprašanja na začetku so bila: kaj zadaj ali kako naprej. Seveda nismo mogli stati križem rok in se prepustiti tej oviri, zato smo se skupaj odločili za ukrep samoizolacije. Skratka, ovira se nalaga na oviro.

Sama sem prihod virusa še kar dobro sprejela, čeprav mi je v teh trenutkih velikokrat težko. Na trenutke me je strah naše skupne usode, posledic epidemije, strah me je za družino in pogrešam stare starše z drugega konca Slovenije. Trenutno je v mojih možganih polno razmetanih misli, ki jih možgani ne znajo pravilno pospraviti. En sam kaos. In tak kaos je trenutno tudi po svetu. Vsak dan na tone novih informacij o virusu, vsak dan nova ugibanja in sklepi. Res se čudim, da smo še trezni, in občudujem naše možgane ter njihovo moč, da zmorejo čez vse to.

Ob razglasitvi samoizolacije sem bila nekaj časa v fazi, ko se  nisem dobro zavedala, kaj se v resnici dogaja. Vendar je to naraven odziv. Verjamem, da je bil v taki situaciji na začetku epidemije še marsikdo. Tudi psihološko je to neka normalna faza, s pomočjo katere se možgani zaščitijo. Sčasoma sem postajala »kos realnemu svetu« in začela celotno situacijo analizirati ter o njej temeljito razmišljati. Sem mnenja, da se nam nič ne zgodi brez razloga in če ni kaj drugega, je razlog ta, da se iz situacije nekaj naučimo. Razmišljam, kdo nas je postavil pred vse to in kdaj bo ta nekdo zadovoljen z našim odzivom ter nas končno spet spustil nazaj, v normalno življenje.

Ena stvar me pa pri vsem tem najbolj žalosti. Današnja družba je že ne glede na to situacijo zelo nepovezana in živi na podlagi načela »vsak zase«. Vse manj ljudi se je sposobnih vživljati v druge ljudi, izginja empatija. Vsak gleda samo nase. Poleg tega smo tako razvajena družba, da si ne upamo izstopiti iz svojih okvirjev udobja. To se kaže predvsem pri zelo nizki toleranci do drugačnih, nam neenakih. Ta družbeni problem pa se v situaciji epidemije samo še stopnjuje. Zastrašujoče se mi zdi, kako se oddaljujemo drug od drugega. Ko grem v teh časih na sprehod, vidim veliko ljudi, ki se izogibajo vseh povprek. Ja, saj je res, da je tako prav in da s tem delamo dobro za naše zdravje in prihodnost. Vendar mislim nekaj drugega. Ko človek zagleda sočloveka, je prva stvar, na katero pomisli, nevarnost. Človek začne razmišljati o načinu, kako se bo drugemu izognil in začne upati, da se ga bo izognil brez posledic. Nobene topline ni več in svet postaja vse bolj paranoičen. In ja, tudi jaz na trenutke razmišljam podobno. Podzavestno pač. In ne, ne obsojam ljudi, ki tako ravnajo, saj je to v naši naravi, želja po obstanku, zaščiti, preživetju. Me pa to od vsega najbolj teži.

Vse bolj pogrešam mrzla jutra, ko si oprtam šolsko torbo in se odpravim v šolo. Pogrešam šolsko omarico in vse šolske stole, klopi ter še marsikaj. Manjkajo mi besede učiteljev, novo znanje in stres pred testom. Opažam, da je kvaliteta pridobljenega znanja slabša. Manjka mi razlage v živo. Brez sošolcev se počutim zelo prazno. Ob enem pa čutim občutke krivde, povezane s šolo. Žal mi je, da sem jo jemala samoumevno in da nisem popolnoma izkoristila vseh šolskih trenutkov. Upam vsaj, da se bom lahko pred vstopom v gimnazijo od osnovne šole primerno poslovila. Mark Avrelij ni zastonj rekel, da moramo živeti vsak trenutek tako, kot če bi bil naš zadnji. V tej situaciji to na različne načine spoznavamo vsi.

V nekem trenutku pa sem svoj miselni tornado malo ustavila. Pomislila sem : »Kdo je ta skala, ki me želi zadušiti? Kdo je ta nekdo, ki nas postavlja v to situacijo? Kdaj bo zadovoljen?« Ugotovila sem, da sem ta skala jaz in da smo ta nekdo vsi mi. Samo od nas samih je odvisno, kako se bomo v dani situaciji odzvali. Ne moremo spremeniti dogodkov in okoliščin, v katerih se znajdemo, vedno pa imamo vpliv na svoje misli in doživljanje sveta. Dokler bomo egoistični in ne bomo delali za skupno dobro in za skupno zdravje, bomo ostali ujeti v tej epidemiji. Le takrat, ko se bo vsak zavedal svojih napak in začel delati za skupno dobro ter iti s pozitivnimi mislimi naprej, se bosta naše trpljenje in naš strah končala. Kdaj bo to,  je odvisno od vseh nas.

Ne nazadnje je človeštvo preživelo veliko stresnih in navidezno brezizhodnih situacij. Zakaj ne bi zmogli skupaj premagati še te? Velikokrat razmišljam, kako so ljudje, še posebej židje, v taboriščih, preživeli drugo svetovno vojno. Kako se je bilo celotno gospodarstvo zmožno ponovno postaviti na noge. Ali pa kako je Ani Frank uspelo ohraniti upanje sredi vseh sončnih dni, ki jih je prebila v temačnem skrivališču. Ta in številna druga vprašanja se mi podijo po glavi. Odgovor je preprost. Vsi ti ljudje so imeli upanje v življenje, nikoli niso izgubili upanja v boljši jutri in so bili vztrajni. To so vrednote, ki lahko vsakomur pomagajo. V vsakem nekje so skrite, le najti jih moramo. In ko bo celotno človeštvo to storilo tudi sredi današnje krize, bo postalo nepremagljivo. Takrat bomo vsi zmagovalci.

Svet bo po epidemiji nedvomno drugačen. Tako z gospodarskega kot tudi z družbenega vidika. Sedaj, ko je omejen izvoz in uvoz hrane, vsi spodbujamo slovenske kmete. Šele zdaj se zavedamo, kako so slovenski proizvodi pomembni  za naše preživetje. Žalostno je, da so vedno potrebni neki skrajni dogodki, da se človeštvo zaveda svojih napak in jih popravi.

Svet bo potreboval ogromno časa, da se bo ponovno postavil na noge. Se bo? Vse je odvisno od nas. Nedvomno bo svet po koncu epidemije drugačen svet, predvsem svet izzivov. Kot nov otok, na katerega po dolgi plovbi pripluje barka. Najpomembneje pa je, da se ne bomo ustrašili, če nas bo na naši plovbi prestregel kakšen navidezno poguben val. Ne smemo se ustrašiti lukenj na ladji, temveč moramo iskati načine, da jih popravimo. In verjamem, da nam bo to uspelo. Verjamem, da bomo vsi čutili zadovoljstvo po naporni in dolgi plovbi ter da se bomo skupaj s prijatelji nekje v naravi smejali ter gledali obalo, ob kateri bo privezana ta mogočna barka, ki nas je ponesla daleč čez naše obzorje.

 

 

                                                                                                                    Pruša Katarina Matvoz, 9.a

(Skupno 310 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost